Dnevnik mami Lucije, 1. del: Koronski otrok

»Ja, koliko je pa vaša gospodična stara?« »Štiri mesece.« Malo tišine, preračunavanja in navadno jaz prehitim z odgovorom: »Da, koronski otrok.«

Še 12. marca smo šli kot štiričlanska družina na specialistični pregled našega gospodične na Jesenice. Ker je bil prekrasen sončen dan, smo zavili še do Zelencev, še zadnji izlet preden smo dobili dojenčka in so se vloge nekoliko spremenile. Spomnim se klica mojega brata, zaposlenega v laboratoriju UKC Ljubljana, ki me je prek telefona skoraj miselno teleportiral domov, ko sem mu povedala od kod se mu javljam. »Pa ti veš, da je to čisto zraven iItalije?!« Pomirjeno sem mu odgovorila, da je lep sončen dan, da se držimo zase in se počasi odpravljamo domov. Na poti so si ati Filip, 4-letna gospodična in 2,5 letni gospodič privoščili kepanje, skakanje po snegu in lovljenje do avta.

13. marec. S ponedeljkom zaprti vrtci, šole, Filip prične delati od doma. 

14. marec. PDP ali predvideni dan poroda. 

V noči na 15. marec ponoči zakuha starejša gospodična, vročina nad 38 in kašelj. Zjutraj takoj kličemo na korona številko in obrazložimo stanje doma. Odgovor: mamica v izolacijo, oče in otrok v karanteno. Kako je to sploh možno za nosečnico v 40. tednu in mamico dveh malčkov, si lahko predstavljate. Po protokolu tistega dne niso želeli testirati nobenega. Gospodič je z boleznijo sledil z enodnevnim zamikom. Midva z možem pa nič.

17. marec, dan predvidenega pregleda pri izbrani ginekologinji.

Odločila sem se, da kar pokličem v izbrano porodnišnico in razložim situacijo doma. Slišim sestrin zamolkli glas, kako, oddaljena od slušalke, osebju porodnišnice pove, »zdaj gre pa zares«. Po obrazu mi stečejo solze.  Tako pomislim: »naše mame so rojevale brez spremljevalcev«. Hkrati pa: »ko se bo porod začel, bo prisotnost partnerja zagotovo še vedno dovoljena«  Tisti torek sem se sama odpeljala na pregled. Seveda, z obvezno masko. Na vsakem koraku sem ponavljala, kakšna je situacija doma (mimogrede je otrokoma vročina padla še isti dan, kot sta jo dobila), a protokol je protokol. Previdnost ni nikoli odveč. Le samo dejstvo, da so tudi zdravstveni delavci vsako uro dobivali nove informacije je bilo frustrirajoče. In potem se, mati, nosečnica sprosti in ne misli na skrbi. Ha! Vsak dan sem hodila na sprehode, ki so mi bili v zadnjem trimesečju zaradi tveganja prezgodnjega poroda, prepovedani. Nosila sem našo gospodično, ki me je začudeno gledal, češ »mami, saj imaš še vedno dojenčka v trebuhu«. Vse, da bi kaj pripomogla k začetku poroda. Nič. Psiha je bila močnejša od telesa. Vse, dokler niso rekli »partner ne sme biti prisoten pri porodu«, sem upala. In ko so se odločili, sem zadihala in mi je bilo lažje sprejeti grenko resnico, kot se spraševati. 

Petek, 20. marec. Popadki, neredni. 

Moja mami v pripravljenosti, da bi ponoči prišla popazit otroka, če bi me bilo treba peljati v porodnišnico. Zgodaj sem šla v posteljo in se sredi noči zbudila. Znaki začetka poroda, popadki, tako, na vsake toliko, večkratni obisk stranišča. Ampak to je to. Netipičen potek poroda za tretjerodko. Kot bi se dete pod mojim srcem upiralo prihodu v ta mali kaos. A kaj, ko se poroda ne da prestaviti za nedoločen čas. Le vprašanje časa je!

Sobota, 21. marec. Ob 9. uri CTG v porodnišnici. 

Nekaj se dogaja, a vse skupaj nič. Zaradi enega tedna čez rok v kombinaciji z nosečniškim diabetesom so me tokrat zadržali. Vedela sem, da če ne bo šlo v nekem pričakovanem ritmu naprej, me čakajo umetni popadki. Bala sem se jih. Ob 14h na drugi CTG. Popadki malo boli pogosti, ampak nič posebnega, daleč od tistega trenutka, ko doma rečeš »zdaj bo pa čas, da greva«. Babica mi pove; »bova šli kar v porodno sobo številka dve«. Nič mi ni bilo jasno. Kaj? Zakaj? Na podlagi česa?

Prepustila sem se. Hodila, kolikor dolgo sem lahko. Si privoščila topel tuš, poklicala moje najdražje domov. Se nasmehnila pesmi  »Today is my birthday«. »Bo danes Tvoj rojstni dan?«, sem se spraševala. 

Od trenutka, ko nisem vedela na podlagi česa so me poslali v porodno sobo, do trenutka, ko sem, malo pred menjavo izmene, k sebi stisnila našo malo gospodično, je minilo manj kot štiri ure. Video klic domov. Atiju, starejšemu bratcu in sestrici, ki so se ravno spravljali v svet vil in škratov. Nasmeh, ki so mu sledile solze. Solze sreče. Solze ponosa. Da sem zmogla, da so zmogli tudi oni. Biti tam daleč stran in le razmišljati, kako je pa sedaj njihova mami, žena. 

Kar naenkrat nismo bil štirje. Ni bilo: ti boš enega, jaz bom drugega. V naše življenje, v tiste čudne čase splošne zmede, nakupovanja zalog živil, nošnje mask, ustavitvi javnega življenja, je vstopila naša mala deklica. Tako nebogljena, a zagotovo ne nemočna. Močna je bila in močna je danes. Štiri mesece kasneje. Ko se nam nasmeji, ko se stegne proti nam. Ko se razveseli prisotnosti bratca in sestrice. Ko da jasno vedeti, da je čas za spanje. Ko potrpežljivo čaka, da zadovoljim potrebe starejših dveh. Včasih tudi svoje. Pred njenimi. Ona, ki nam lepša življenje tudi v tako zelo negotovih časih, kot so za nami pretekli meseci. Ker kar resnično šteje, je to, da smo skupaj. Da se pogovarjamo, crkljamo, igramo, si nagajamo, trmarimo, čakamo, se imamo radi in si to povemo.!

Lucija je mami dveh deklic in sinčka in Filipova žena. Vsak mesec bo z vami delila zapis o pestrem družinskem življenju. Pisala bo zapise, ki so vezani na materinstvo, čeprav se zaveda, da je pomembno, da je uresničena najprej kot ženska, šele nato kot žena in mami. Velik del njenega življenje predstavljata tudi glasba in aktivno preživljanje časa v naravi, ter dobra kava v kvalitetni družbi.